Category Archives: Mojih 54 odtenkov

Zaščiteno: Konec nekega življenja…

Ta vsebina je zaščitena z geslom. Za ogled spodaj vpišite svoje geslo:

Končno dvanajst!

index

 

Moja najmlajša je včeraj končno dočakala svojih dvanajst let! Vsa navdušena nad tem, nad neomejenimi (skoraj) možnostmi, ki jih ji ta starost daje….je čakala na ta dan že dolgo, skupaj s sošolkami so odštevale dneve, ki so jo ločili od tega prelomnega trenutka, ko bo končno brez omenitev (?) gledala naprimer filme, ki imajo v kotu oznako +12, pa lahko bo…kaj vem kaj vse se ji mota po glavi, vedno zavzeto in širokobesedno pripoveduje, kaj vse si želi od življenja. Komaj čaka, da odraste. Sposoja si moje obleke, naskrivaj jih oblači, včasih pa tudi zares obleče kaj za ven, v upanju, da bo izgledala bolj odrasla.

Ime Facebook strani

Mojih 54 odtenkov

Mojih 54 odtenkov in vse barve vmes

 

Ko takole pišem o različnih tematikah, sem ugotovila, da sem bila s poimenovanjem strani morda prehitra. Ko sem se odločala o imenu, sem imela v mislih predvsem oblikovanje spletne strani, ki temelji na moji naklonjenosti Istri, opisovanju mojih poti, raziskovanj in spoznanj, obenem pa sem si želela tudi pisati o sebi. Ker je raziskovanje Istre omejeno le na en del leta, v ostalem času pa se mi dogaja marsikaj, je ime Moja Istra za marsikoga neprivlačno in objava ne doseže ljudi, ki jim je Istra morda zoprna ali pa vsaj nezanimiva.

Regrat moj vsakdanji

Regrat je spomladi najboljša solata

Regrat…kaj se mi prikaže pred očmi, ko pomislim nanj? Na bližino pomladi, ki jo tako željno pričakujem! Na to, da se bom spet lahko po mili volji pasla po travnikih, ki skrivajo meni tako ljub vzorec- rozete v obliki sonca. Rojena sem spomladi in verjetno ravno zaradi tega tako komaj čakam prehod iz mrzle zime v toplo pomlad. V dneh, ko ga nabiram skoraj vsak dan, se mi rozetice prikazujejo še v spanju. Potem pomislim še na svoje vedno pripravljeno vedrce, rokavice in nož, pa na sončne dopoldneve, ki so mi dani, da jih izkoristim prav v ta namen!

Regrat sem rada nabirala že kot otrok. Rada sem ga tudi jedla. Mami ga je pripravljala ponavadi s toplim krompirjem, pa tudi kot čisto navadno okisano solato. Vedno mi je teknil, tak ali drugačen. V zvezi s tem pa obstaja neka anekdota. Ko sem se odselila z Dolenjske na Gorenjsko, sem se moji mami zelo smilila. Po njenem mišljenju sem odšla med tiste mrzle Gorenjce in bila povsem sama tam in vsa nebogljena. Res je, da sem odšla že pri nedopolnjenih dvajsetih, se poročila in rodila prvega otroka. Nisem bila povsem sama…ampak si pa predstavljam, kaj je doživljala ona, ko je spustila svojega otroka tako daleč v svet. Kar je vedela o Gorenjskem, je bilo samo to, kar je slišala od drugih, in iz raznih vicev na račun gorenske škrtosti. Si je verjetno mislila: “Na Gorenjsko je morala iti, ubožica, kjer je vse mrzlo, ljudje in narava, kjer še pomlad pride en mesec kasneje”….

In kaj se je zgodilo? Nekega dne pride poštarica, ki je takrat še službovala v našem koncu. 

Počitniške prikolice so zakon :)

Počitniške prikolice

Počitniške prikolice Adria

Počitniške prikolice so že od nekdaj imele v mojem srcu posebno mesto. Kot otrok sem opazovala počitniške prikolice, pripete za avtomobile s tujo registracijo, ki so jih vlekli za sabo bogati, verjetno nemški turisti (vsaj tako sem takrat mislila). Na morje smo hodili k teti v Ankaran, ki nam je odstopila sobo v svojem malem stanovanju. V Ankaranu je tudi kamp, mimo katerega smo hodili na plažo. Tam sem vedno opazovala počitniške prikolice, postavljene v senci ankaranskih pinij. Z zavistjo  sem gledala na bogataše, ki si lahko privoščijo to, za moje starše nekaj neverjetno razsipniško in nepotrebno zadevo, kajti mi doma nismo niti avta imeli, kaj šele počitniške prikolice!

Rojena sem v Novem mestu. Tam že od nekdaj obstaja nekoč tovarna IMV, danes preimenovana v Revoz. In kar pomnim, so izdelovali tudi počitniške prikolice. Mislim, da je to že več kot 50letna tradicija. Ko sem odraščala, sem se zavedla, da je to način dopustovanja ne prav premožnih ljudi. Tujci, predvsem Nemci, Francozi in Italijani so uporabljali počitniške prikolice prav zato, ker so želeli prihraniti. Sabo so večinoma vozili prav vse, od wc papirja do mineralne vode. Bivanje v kampu pa jim je omogočilo dokaj poceni preživetje na ozemlju bivše Jugoslavije.

V zadnjem razredu osnovne šole sem se morala odločiti za nadaljnje šolanje. 

Istralandia: pubertetnik tja pač mora iti

Istralandia

Istralandia

Istralandia je že dolgo časa cilj, ki je za mojo enajstletno hči v prvem planu vsakič, ko se odpravimo v Finido. Kdaj bo Istralandia le prišla na vrsto, sprašuje. Pa odgovarjam: “Počasi, šele prišli smo! Najprej pospravi svoje stvari na svoje mesto, potem pa morda v naslednjih dneh ta tvoja Istralandia le pride na vrsto!” Pravzaprav nimam namena tja it zapravljat denarja in zgubit celega dneva za to, da ležim nekje v senci, pa da moram še plačevat za to, ko pa je morje praktično zastonj in v senci tudi lahko ležim…o, ne in ne! To meni pač ni po volji. Pravzaprav mi je…nekje zadaj si želim tudi jaz plavanja v sladki vodi in ležanja v senci s knjigo v naročju in imeti mir, da mi otrok stalno ne skače po glavi- mami to, mami ono… samo nekako se moram izmazat. Ne morem otroku pojasnjevati vpričo vseh, da pravzaprav nimam denarja, da bi plačala celodnevne karte zanjo, za njeno prijateljico in še zase. Pa še hrano bo treba tam kupit,  za par ur iti se pa res ne splača. Komaj vsako leto spravim skupaj za to, da smo lahko tu toliko časa, pa da splaniram vse, kar bomo pojedli in za vse lunaparke in sladolede, prav zares pa nimam v planu še tega! Istralandia! Pa kaj še!!

O meni

Nekaj o meni, kot se vidim sama

Sem Mateja, “gospa” v zrelih letih…ki se je odločila, da bo končno nekaj naredila tudi zase. Zakaj “gospa” :) ? Obstaja določena definicija, katera ženska je gospa, v zafrkljivem smislu. Ja take sorte gospa sem jaz.

Kaj mislim s tem- narediti nekaj zase? S tem mislim na to, da poskušam najprej raziskati, nato pa razviti svoje talente in sposobnosti, ki so mi bile dane že ob rojstvu. Nato iz tega ustvariti želje, kaj s tem početi. Iz teh želja narediti cilje in delati na tem, da se uresničijo. Nekaj od tega mi je vseeno uspelo početi. Imam par drobnih hobijev, ki so mi v zadovoljstvo. Vedno sem si želela menda nemogoče. Početi stvari, ki me veselijo, pa obenem ne biti obremenjena s časom, uživati v drobnih stvareh… Nabiranje gob, regrata spomladi, lešnikov, vrtnarjenje, šivanje, pletenje, ustvarjanje, to so drobnarije, ki me veselijo. Včasih se je izšlo, večinoma pa ne toliko, kot bi si želela. Ni bilo časa. Ali pa čas ni bil primeren, ne kraj, ne okolje, služba, imela sem majhne otroke …. tu lahko naštejem vse, kar ponavadi ljudje naštevamo, ko se opravičujemo ali pojasnjujemo, zakaj česa nismo naredili. Razloge, zakaj NE.