Gregorjevo se bliža

facebooktwittergoogle_pluspinterest

Gregorjevo je lep običaj

Gregorjevo je praznik, ki je slovenska različica Valentinovega. Praznik zaljubljenih, dan, ko se ptički ženijo. Saj še stara slovenska pesmica poje o tem, ko se ženijo ptički, si fant najde deklico. In jablana požene cvet, saj ljubezen vlada spet….Kaj naj bo to drugega, kot naš domač praznik zaljubljenih Gregorjevo, neoskrunjen s komercialnimi dodatki in oglaševanji? Valentinovega ne moreš zgrešit, ko ti na vsakem vogalu ponujajo srčke, vrtnice in turistične destinacije, kamor morate peljati svojo drago ali dragega, če hočete dokazati ljubezen. Ja, če prej nisi dragi ali draga, to postaneš takrat. S stanjšano denarnico, kar je pač cilj trgovcev, z ljubeznijo pa nima bistvene zveze.

Po starem julijanskem koledarju se je Gregorjevo praznovalo na prvi pomladni dan, 21.marca. S prehodom na Gregorijanski koledar pa se je datum zamaknil za nekaj dni in ga praznujemo 12. marca. Dan, ko se dnevna svetloba toliko podaljša, da se umetne luči ne rabi več. Ko še ni bilo elektrike, je bilo to za rokodelce zelo pomembno. Zato se je ustvaril običaj, da so “vrgli luč v vodo”. Na kakšne stare cokle ali kose lesa so naložili s smolo prepojene ostružke in zažgali ter spustili po potokih. Rekli so jim gregorčki. Iz tega se je ohranil običaj, ki se ga ponekje vedno bolj držijo. Vedno bolj prihaja “v modo” to, da si starši z otroki enkrat pred 12. marcem vzamejo ustvarjalno popoldne, naberejo razne škatle, karton, stiropor, barve, folije, okraske….Iz tega naredijo luštne simpatične hiške, jih pritrdijo na stiropor, v hiško dajo male prižgane svečke in spustijo po bližnjem potočku. Ponekje so ti shodi bolj organizirani in teh hišk, ladjic in cerkvic je ogromno. Staro in mlado uživa v spuščanju luči v vodo. Najlepši pa je blesk v otroških očeh…

Pri nas doma smo se na Gregorjevo že dobro pripravili. Nekega februarskega nedeljskega popoldneva smo se zbrali za mizo in rezljali in sekljali karton. Najbolj sem “not padla” seveda jaz, ki sem po naravi ustvarjalna in mi delanje maket ne dela težav. Tisti otrok v meni, ki ga vztrajno iščem, je pokukal na plano in si dal duška. Škoda, da se je prekmalu končalo. Jaz teh fletnih hišk kar ne bi nehala delat.

Gregorjevo je praznik in običaj, ki je zaenkrat še neomadeževan s potrošništvom. Trgovci še niso ugotovili, da “se splača”, kdove zakaj…morda je tega še premalo. Če vas bo ta prispevek vzpodbudil, da s svojo družino izdelate kako hiško tudi vi, poiščete lokacijo, kjer se običaj dogaja, greste tja in uživate…in to ponovite naslednje leto in še naslednje, bohve, če ne boste kmalu že lahko kupili brez lastnega truda narejeno hiško v prvem supermarketu? Upam, da se to še dolgo ne bo zgodilo. Do takrat pa želim vsem, ki se boste udeležili metanja luči v vodo, veliko veselja pri ustvarjanju.

Joža, požen! Mi smo prpravlen!

facebooktwittergoogle_pluspinterest

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja