Istralandia: pubertetnik tja pač mora iti

facebooktwittergoogle_pluspinterest
Istralandia

Istralandia

Istralandia je že dolgo časa cilj, ki je za mojo enajstletno hči v prvem planu vsakič, ko se odpravimo v Finido. Kdaj bo Istralandia le prišla na vrsto, sprašuje. Pa odgovarjam: “Počasi, šele prišli smo! Najprej pospravi svoje stvari na svoje mesto, potem pa morda v naslednjih dneh ta tvoja Istralandia le pride na vrsto!” Pravzaprav nimam namena tja it zapravljat denarja in zgubit celega dneva za to, da ležim nekje v senci, pa da moram še plačevat za to, ko pa je morje praktično zastonj in v senci tudi lahko ležim…o, ne in ne! To meni pač ni po volji. Pravzaprav mi je…nekje zadaj si želim tudi jaz plavanja v sladki vodi in ležanja v senci s knjigo v naročju in imeti mir, da mi otrok stalno ne skače po glavi- mami to, mami ono… samo nekako se moram izmazat. Ne morem otroku pojasnjevati vpričo vseh, da pravzaprav nimam denarja, da bi plačala celodnevne karte zanjo, za njeno prijateljico in še zase. Pa še hrano bo treba tam kupit,  za par ur iti se pa res ne splača. Komaj vsako leto spravim skupaj za to, da smo lahko tu toliko časa, pa da splaniram vse, kar bomo pojedli in za vse lunaparke in sladolede, prav zares pa nimam v planu še tega! Istralandia! Pa kaj še!!

Potem pa minevajo dnevi, jaz pa še vedno nisem povedala zadnje besede. Hči me vsake toliko pogleda postrani in reče: Mami…Istralandia?” Jaz pa sem že slabe volje in imam celo že slabo vest! Vedno več razmišljam o tem tudi jaz. In se jezim na svet, na tiste oglase, ki so nalepljeni na vsakem vogalu, letaki so na vsakem pultu, in prigovarjajo vsem, kako je Istralandia res nekaj, česar vsak, ki mu je Istra počitniška destinacija, nikakor ne sme zgrešiti. In kako je to prefinjeno narejeno, pritisk otrok na starše postaja vedno hujši, tako da na koncu morajo popustiti, sicer ves čas gledaš potegnjene face predpubertetnikov, ki “jih nima prav nihče rad”.

No, potem pa se zgodi to, česar sem se izogibala že ves čas. Dete pride do mene in slovesno objavi: “Mami, jaz sem se odločila. Ves denar, ki mi ga je dala babi za sabo za sladoled, in vso žepnino, ki sem jo prihranila za lunapark, sem pripravljena žrtvovat, samo da bo Istralandia na mojem spisku okljukana! Prijateljica pa ravno tako!

Na tako veliko žrtev nisem bila pripravljena. Nisem dojela, da se hči prav dobro zaveda, da si ne moremo privoščit vsega. In zato je zanjo in zame to pomenilo še precej več…. In kaj sem hotela? Pobrskala sem po denarnici in ugotovila, da za eno karto pa le lahko zberem. Svojo naj pa le plača sama, da bo vedela, da denar ne raste na drevesu. Veselje hčere je bilo nepopisno. Kaj pa drugega! Okej.

Torej? Letos Istralandija, kaj pa drugo leto? Ja, drugo leto bom pa morala že prej mislit na to. In pripravit črni fond za to, da ji uresničim željo. Bojim se le, da bo drugo leto imela kakšne druge, zanjo zelo pomembne in “pod nujno” ideje, in da bo tudi zanjo Istralandia postala “kr nekej” :)

facebooktwittergoogle_pluspinterest

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja