Končno dvanajst!

facebooktwittergoogle_pluspinterest

index

 

Moja najmlajša je včeraj končno dočakala svojih dvanajst let! Vsa navdušena nad tem, nad neomejenimi (skoraj) možnostmi, ki jih ji ta starost daje….je čakala na ta dan že dolgo, skupaj s sošolkami so odštevale dneve, ki so jo ločili od tega prelomnega trenutka, ko bo končno brez omenitev (?) gledala naprimer filme, ki imajo v kotu oznako +12, pa lahko bo…kaj vem kaj vse se ji mota po glavi, vedno zavzeto in širokobesedno pripoveduje, kaj vse si želi od življenja. Komaj čaka, da odraste. Sposoja si moje obleke, naskrivaj jih oblači, včasih pa tudi zares obleče kaj za ven, v upanju, da bo izgledala bolj odrasla.

Prav posrečena je! Navdušena nad prihodnostjo, možnostmi, odkriva vsak dan svoje nove talente in poklicne cilje. Vse od profesorice angleščine, frizerke, stilistke, do slaščičarke, kar je v prvem planu zadnjega pol leta. Na televiziji je zadnje čase na prvem mestu program 24Kitchen, kjer s široko odprtimi očmi spremlja kuharje s celega sveta, kako ustvarjajo svoje umetnije. Najbolj je navdušena nad pripravo slaščic. Letos je vpisana v krožek kuhanja, vsakič prav težko čaka, da gre ta dan v šolo. Ima svoj najljubši predpasnik (seveda moj), njen ji je preotročji, ker je roza. Moj je pa tak, odrasel :).

Ko jo gledam, se z veseljem spominjam njenih dojenčkastih časov. Njenega rojstva, ko je pri mojih skoraj 43 letih prikukala na svet. Že prvi dan po rojstvu je zvedavo kukala naokoli, obračala glavico za pesmijo glasbene igračke, poslušala razne druge zvoke in se čudila svetu. Že takrat ni mogla dočakati, da shodi, na noge se je namreč začela postavljati že pri nepolnih petih mesecih! Imam sliko, ko dela “most”, z datumom avgust!! Plezala je tudi že kmalu potem. Spomnim se, ko se je rodil bratranec, ki je slabega pol leta mlajši, smo po kakih dveh tednih šli na obisk. V stanovanju imajo med etažama sedem ali osem stopnic. Pustila sem jo na tleh, da se plazi. Ko je prilezla do stopnice, je z malo rokico segla na stopnico, nato še z drugo in zlezla nanjo. Nato na drugo, tretjo…vse do vrha! Nismo mogli verjeti očem! Spodaj poglejte posnetke teh podvigov, posneto v avgustu in septembru. Vmes so tudi tudi slike vstajanja septembra, ko se je ni nikakor več dalo dat ležat in spat. Ves čas je vstajala in se smejala. Njej pač že takrat nisi mogel dopovedati, da so neke zadeve zanjo še prezgodaj.

Vsepovsod je vedno prehitevala. Morda je ta naglica posledica tega, kar je počenjala v dobi dojenčka? Skratka, mudi se, mudi! Na vseh področjih! Morda se boji, da ji bo življenje spolzelo med prsti, preden bo videla, slišala in preizkusila vse. Poskusi, naredi napako, kiksne, poskusi znova, ne odneha. Vztraja. Se ne pusti pregovoriti. Pravzaprav sem pregovarjanje kmalu opustila, ko sem spoznala, da je zaman. Kakor je vztrajna pri izbiri tega, kar bi rada počela, je tudi vztrajna, ko se odloči, da jo stvar ne zanima toliko, kot je mislila in jo opusti. Tako je preizkusila že mnogo dejavnosti, od baleta, violine, odbojke, folklore, petja, plesa… niti se ne spomnim, kaj vse. Lansko leto je imela prav vsako popoldne neko dejavnost, kak dan pa tudi dve. Za znoret! Proti koncu leta jo je zlomilo in je več kot polovico opustila. Nekateri pravijo, da bi morala vztrajati, če se je tako odločila, vsaj eno leto. Ampak, kot jo poznam, bi bilo zaman, če bi jo silila, da nadaljuje. Sem poskusila. S slabo voljo je hodila, na mus, vendar od tega ni bilo kakega bistvenega učinka. Oven, kakršen pač je, ji ne pusti, da jo kdo nadzoruje, trmasto vztraja v svojem. Pa bo verjetno že prav tako.

Prav rada jo opazujem, potiho, ko ne ve. In uživam v raziskovanju te moje najmlajše. In tudi jaz, tako kot ona, kar z zanimanjem čakam, da odraste, da vidim, kam jo bo to pripeljalo. Verjamem vanjo, da bo iz sebe naredila najboljše!

 

 

 

facebooktwittergoogle_pluspinterest

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja