O meni

facebooktwittergoogle_pluspinterest

Nekaj o meni, kot se vidim sama

Sem Mateja, “gospa” v zrelih letih…ki se je odločila, da bo končno nekaj naredila tudi zase. Zakaj “gospa” :) ? Obstaja določena definicija, katera ženska je gospa, v zafrkljivem smislu. Ja take sorte gospa sem jaz.

Kaj mislim s tem- narediti nekaj zase? S tem mislim na to, da poskušam najprej raziskati, nato pa razviti svoje talente in sposobnosti, ki so mi bile dane že ob rojstvu. Nato iz tega ustvariti želje, kaj s tem početi. Iz teh želja narediti cilje in delati na tem, da se uresničijo. Nekaj od tega mi je vseeno uspelo početi. Imam par drobnih hobijev, ki so mi v zadovoljstvo. Vedno sem si želela menda nemogoče. Početi stvari, ki me veselijo, pa obenem ne biti obremenjena s časom, uživati v drobnih stvareh… Nabiranje gob, regrata spomladi, lešnikov, vrtnarjenje, šivanje, pletenje, ustvarjanje, to so drobnarije, ki me veselijo. Včasih se je izšlo, večinoma pa ne toliko, kot bi si želela. Ni bilo časa. Ali pa čas ni bil primeren, ne kraj, ne okolje, služba, imela sem majhne otroke …. tu lahko naštejem vse, kar ponavadi ljudje naštevamo, ko se opravičujemo ali pojasnjujemo, zakaj česa nismo naredili. Razloge, zakaj NE.

Namreč…v preteklem pol stoletju in malo več se mi je zgodilo ogromno stvari, kar preveč za eno povprečno življenje. Poroka pri 20h, rojstvo treh otrok v naslednjih štirih letih, gradnja hiše, rojstvo četrtega, smrt moža, bitka za obstoj in skrb za številčno družino v tem času, ponovna poroka, rojstvo še enega otroka, ločitev, rak, okrevanje, smrt staršev, izguba službe, padec in zlom hrbtenice, na srečo brez hudih posledic….nekje vmes se je zgodilo rojstvo petih vnukov. To so večinoma najpomembnejši dogodki v zadnjih 35 letih. Vendar nisem izgubila upanja, ne dobre volje, ne motiva, ne volje do učenja. Ves čas sem se pobirala, se zaganjala znova, včasih z glavo ob zid, včasih uspešno, večinoma ne. Upam, da mi bo uspelo na tem mestu pisat in opisat, s kakšnimi občutki, strahovi, pomisleki in upanji sem se spopadala ob posameznih preizkušnjah. Morda lahko s tem pomagam komu, ki je doživel podobne stvari, pa išče odgovore. Nekaj jih gotovo imam tudi jaz.

Zdaj, ko je najhujše mimo, pa se želim ukvarjati več s sabo, s svojimi hobiji, ujeti želim trenutke, ki mi dajejo veselje in zadovoljstvo… skratka, poiskati razloge, zakaj DA, zakaj početi stvari, ki jih v preteklih toliko letih nisem. Zato sem se odločila pri skoraj 55 letih spoprijeti se s spletno stranjo, odkrivati možnosti, ki mi jih daje, povedati kaj o sebi in svojih načrtih, delati drobne stvari za svoje veselje, pisati o teh svojih hobijih, izkoristiti svoje navdušenje nad našo obalo, raziskati Istro kot del naše domovine… In če s tem odprem uvid v neomejene možnosti in dati idejo še komu, bo zadeva dosegla svoj cilj. Prvenstveno pa seveda želim najboljše iztržiti jaz sama, ker samo sam sebi lahko daš največ…to je, imeti sebe rad. Tega se zdaj šele učim, učenje zadnjih recimo 20 let je bilo izredno naporno. Lekcije, ki sem jih dobila, sem več ali manj uspešno usvojila, nekaterih pa nikakor ne zmorem in zato jih dobivam vedno znova v predelavo…. Pravijo, da kar te ne ubije, te okrepi. In to je cilj. Želim delat na sebi, skrbet za svojo pozitivno osebno rast, za to pa uporabiti vsa dovoljena sredstva, izkoristiti vso svobodo odločanja, vendar pa ne na račun svobode drugih! Ta del spletne strani je torej namenjen mojemu iskanju same sebe. Upam, da se nekje najdem;)

Na začetku moje zgodbe…

Rodila sem se kot drugi otrok v petčlanski družini. V času, ko je bilo imeti več kot dva otroka neprimerno ali celo neodgovorno. Menda je mami morala požret marsikatero zlobno besedo na ta račun. Jaz je nisem nič bolje odnesla, še slabše, haha. Namreč jaz sem (nezaslišano!!) rodila celo pet otrok, ona “samo” tri! Večkrat sva se zaradi tega nasmejali, vsaj v času ob mojem četrtem, ko je zbolela. Za boleznijo, ki ji še danes ne vem imena. Gre za nekakšno okvaro centralnega motoričnega sistema, nekaj časa so govorili, da je to bolezen ALS, vendar nisem povsem prepričana, ali je ta diagnoza ostala. V tem času sva vzpostavili bolj oseben kontakt, verjetno je slutila, da se ji čas izteka in je vedno, ko sem prišla na obisk, povedala kako zame novo stvar. Tudi kakšne bolj osebne misli so bile vmes, take, ki jih prej nikakor ni povedala. Tako sem izvedela tudi za te, zanjo neprijetne opazke. Izvedela sem tudi, da v času, ko sem pričakovala tretjega otroka, tudi ni šlo brez kritike v njenem okolju. Ena od žensk, ki vse vedo in imajo vedno prav, ji je rekla: Kaj tale tvoja hči ne ve, kaj je kontracepcija? Kaj pa vendar misli? Trije otroci??? Jaz sem se samo smejala.

Moja starša sta bila preprosta delavca. Rojena v Podgorju (tako se reče krajem pod Gorjanci), kjer so bile družine večinoma številčne, revne in kjer je velikokrat imel alkohol glavno besedo. Oba sta izgubila enega od staršev v zgodnjem otroštvu, mami očeta, oče pa mamo. Odraščala sta v času druge svetovne vojne. Mamina mama je sama skrbela za 8 otrok, ravno tako očetov oče, kjer pa je mamino mesto prevzela stareša sestra. Ta, začuda, če vedno živi. Je prava korenina….

No, ko sta moja starša odrasla, sta šla več ali manj s trebuhom za kruhom. Oče se je izučil za krojača, mami pa za šiviljo. Poročila sta se in vselila kot podnajemnika v eno na zunaj lepo vilo. Ta hiša je kraj moje mladosti, kamor še vedno rada pridem, čeprav je zdaj vse drugače. V neposredni soseščini je bila osnovna šola in gimnazija, takoj za hišo pa vrtec oziroma vrtčevski vrt. Tam so se vedno igrali otroci, jaz pa sem jih opazovala skozi okno. Takrat sem se že prvič srečala z zlobo ljudi, čeprav so bili to mali človečki. Ker jih je bilo več skupaj, so se večkrat “spravili name” in me skupno zafrkavali preko ograje. Jaz v vrtec nisem hodila, ker je mama že po rojstvu starejše sestre ostala doma in se preživljala s šivanjem. Jaz sem pa presedela ure in ure v njenem varstvu, se zabavala po svoje. Večinoma sem brala, kar sem se naučila že zelo zgodaj, ona pa je šivala. V vrtec sem šla šele, ko je bilo treba v malo šolo, ki pa je bila obvezna. Pa še to mislim da samo kak mesec pred vstopom v pravo šolo. Spomnim se, kako mi je bilo težko, ker so se vsi že poznali. Jaz sem bila povsem osamljena. Ko je bil čas za igro, so stari vrtčevski otroci imeli prednost pri izbiri igrač. Na polici je bilo precej punčk in avtomobilov. Želela sem si eno od punčk in žalostno gledala, kako izginjajo s police ena za drugo, ker še nisem bila na vrsti za izbiro. Na koncu je ostal samo en avto…zame. Vzela sem ga in ga razočarano prestavljala, ker nisem imela prav nobene ideje, kaj z njim počet. Če zdaj pomislim, kakšna krivica se mi je godila in kakšne travme je to pustilo v meni, se kar zasmilim sama sebi.

V šolo sem šla že z kar bogatim znanjem branja, zdelo se mi je brez veze, da se eni učijo zame že povsem znane stvari. Če pomislim na dneve osnovne šole, se spomnim večinoma samo dogodkov, ko so me prizadeli. Malo pa tega, česar bi se spominjala z veseljem.

facebooktwittergoogle_pluspinterest

One Response to O meni

  1. Svetlana Milovanovič pravi:

    Ola, super si, da si našla smisel v pisanju, bravo.
    Tudi sama sem nekoč, ko sem bila še osnovnošolka, dejala, da ko bom velika, bom tudi sama napisala knjigo…
    Drži se in vse dobro ti želim!
    Svetlana

Dodaj odgovor za Svetlana Milovanovič Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja