Počitniške prikolice so zakon :)

facebooktwittergoogle_pluspinterest
Počitniške prikolice

Počitniške prikolice Adria

Počitniške prikolice so že od nekdaj imele v mojem srcu posebno mesto. Kot otrok sem opazovala počitniške prikolice, pripete za avtomobile s tujo registracijo, ki so jih vlekli za sabo bogati, verjetno nemški turisti (vsaj tako sem takrat mislila). Na morje smo hodili k teti v Ankaran, ki nam je odstopila sobo v svojem malem stanovanju. V Ankaranu je tudi kamp, mimo katerega smo hodili na plažo. Tam sem vedno opazovala počitniške prikolice, postavljene v senci ankaranskih pinij. Z zavistjo  sem gledala na bogataše, ki si lahko privoščijo to, za moje starše nekaj neverjetno razsipniško in nepotrebno zadevo, kajti mi doma nismo niti avta imeli, kaj šele počitniške prikolice!

Rojena sem v Novem mestu. Tam že od nekdaj obstaja nekoč tovarna IMV, danes preimenovana v Revoz. In kar pomnim, so izdelovali tudi počitniške prikolice. Mislim, da je to že več kot 50letna tradicija. Ko sem odraščala, sem se zavedla, da je to način dopustovanja ne prav premožnih ljudi. Tujci, predvsem Nemci, Francozi in Italijani so uporabljali počitniške prikolice prav zato, ker so želeli prihraniti. Sabo so večinoma vozili prav vse, od wc papirja do mineralne vode. Bivanje v kampu pa jim je omogočilo dokaj poceni preživetje na ozemlju bivše Jugoslavije.

V zadnjem razredu osnovne šole sem se morala odločiti za nadaljnje šolanje.  Ker sem vedno “lepo risala”, sem si zelo želela na Šolo za oblikovanje. Šola je v Ljubljani, za našo delavsko družino pa je bil prevelik strošek, da bi plačevali bivanje tam. Nisem vztrajala pri tej izbiri ampak sem se vpisala v srednjo medicinsko šolo v Novem mestu, blizu doma in brez dodatnih stroškov. Sredi mojega prvega letnika pa se je nenadoma pojavil razpis za štipendijo v IMV ADRIA, torej tovarni, kjer izdelujejo počitniške prikolice in štipendija je bila prav za ta oddelek! Doma smo se dogovorili, da lahko zamenjam šolo, če to štipendijo dobim. Prijavila sem se, dobila štipendijo in naslednje leto stopila v prvi letnik Šole za oblikovanje.

Praksa v tovarni je bila že po prvem letniku. Peljali so me najprej na ogled proizvodne hale, splezala sem v vse počitniške prikolice, kar jih je bilo na tekočem traku v različnih fazah izdelave. Moja naloga med prakso je bila popisovanje, sortiranje in izbor tkanin za ležišča, zavese in ves tekstil opreme počitniške prikolice.  Točno se še sedaj, po več kot 30 letih spomnim vzorcev in materialov, ki so šli skozi moje roke. Na koncu prakse sem dobila v dar tudi balo odpisanega materiala za prevleke blazin in nekaj ostankov penaste gume za ležišča. To so mi pripeljali domov in že kmalu sem ta material uporabila za moj prvi uporaben izdelek, namreč z bodočim možem sva naredila improvizirano sedežno garnituro za najin prvi domek. Blazine za naslon so najini prvi trije otroci leta in leta uporabljali kot najljubšo igračo: zajahali so vsak svojo in kot na konjih na njih dirkali iz sobe v sobo. Še danes mi je žal, da smo to sedežno garnituro potem zavrgli in kupili novo. Res, da sem hrček po naravi, ampak bila je kulturnozgodovinski spomenik;)

Danes, ko v našem kampu opazujem počitniške prikolice drugih ljudi, takoj prepoznam Adrijino iz tega obdobja. Prepoznam jih po značilnih stranskih črtah ter po obliki. Če pa vidim še zavese in vzorec blaga za ležišče, ki ga poznam, sploh če je podoben temu z moje sedežne, mi je občutek prav domač, ko da gre za “moje” počitniške prikolice. :)

Prikolica, ki jo imam v lasti danes, žal ni Adrijina. Po spletu naključij in dogodkov, ki so pripeljali do tega, sem pred dvemi leti dobila v last prikolico Treska. Majhno, skromno, v njej lahko prespita dve, največ tri osebe. Ker so finance še vedno prej omejitev kot prednost, je to za začetek dovolj. Vesela sem, da se mi je izplonila dolgoletna želja in da mi ni več potrebno z zavistjo opazovati lastnikov drugih prikolic… Se pa odločam za nakup druge, bolj ohranjene, predvsem pa vsaj malo večje počitniške prikolice. Imam številno družino in moji odrasli otroci imajo svoje otroke še majhne in želijo prespat vsi v enem prostoru.  Zaenkrat pa je ta, ki jo imam, povsem dovolj zame in za moje potrebe. Ker zanjo skrbim več ali manj sama, imam tudi sama pravico odločanja, kje bo kaj stalo, kako bo urejena okolica, skratka, kljub temu, da imam doma hišo in vrt in s tem dovolj dela, mi je urejanje okolice v tem povsem mojem kotičku v neizmerno zadovoljstvo.

facebooktwittergoogle_pluspinterest

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja